Neodvisno življenje

Neodvisno življenje je pravica in možnost za hendikepiranega, da živi tako kot kdorkoli drug – se odloča o vseh stvareh v svojem življenju, prevzema odgovornost za svoje odločitve, govori v lastnem imenu, izbere kje in s kom bo živel, ima možnost izbire podpore in pomoči ter možnost vključevanja v vse življenjske dejavnosti (izobraževanje, zaposlitev, kulturo, politiko, šport, prostočasne aktivnosti, družinsko življenje). Pravica hendikepiranega je, da zavrne vse ponujeno, kar so drugi v dobri veri zanj pripravili in si utre svojo pot. Neodvisno življenje je pravica in možnost vztrajanja na izbrani poti, je svoboda sprejemanja zmotnih odločitev in priložnost za učenje iz lastnih napak. Hendikepirani potrebuje za neodvisno življenje in razvoj svojih potencialov dostopno okolje, tehnične pripomočke, dostopnost storitev (osebna asistenca) ter družbeno atmosfero, ki sprejema različnosti in v tem vidi priložnosti, pestrosti ter potenciale, ki družbo bogatijo.

Kaj je osebna asistenca

Osebna asistenca je prvi in najpomembnejši »pripomoček« neodvisnega življenja, ki hendikepiranemu omogoči svobodo in izhod iz položaja oskrbovanca. Osebna asistenca je nudenje pomoči uporabniku pri opravljanju aktivnosti, ki jih sam zaradi svojega hendikepa ne more opravljati, a jih vsakodnevno potrebuje doma in zunaj doma. Osebna asistenca je profesionalna storitev, ki vključuje pomoč pri osebni negi, komunikaciji in prenosu informacij iz okolja, gospodinjskih opravilih, na delovnem mestu, v izobraževalnem procesu ali prostočasnih aktivnostih. Storitve osebne asistence zajemajo tudi drugo osebno pomoč (spremstvo, aspiracija, kateterizacija, premikanje položaja telesa itd.) ter 24-urno prisotnost v primeru življenjske ogroženosti uporabnika. Osebna asistenca torej zajema torej pomoč pri temeljnih in podpornih dnevnih opravilih ter vseh ostalih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen.

V primeru najtežjih hendikepov osebna asistenca pomeni tudi obvezno prisotnost pri uporabniku. Katera od storitev se bo izvajala pri posameznem uporabniku pa je nadalje odvisno od potreb in želja posameznika. Osebna asistenca omogoča uporabniku, da s svojimi družinskimi člani, ki mu sicer že pomagajo, vzpostavi bolj enakopravne odnose, jih razbremeni, se osamosvoji ter prevzame svoj del opravil v gospodinjstvu in znotraj družine. Z osebno asistenco lahko uporabnik živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo.

Storitev, ki jo opravlja osebni asistent-ka, se VSELEJ izvaja v prisotnosti uporabnika in po njegovih navodilih, kar določa tudi 14. člen ZOA. To je dejansko prvo in zlato pravilo osebne asistence. Osebna asistenca se izvaja na domu uporabnika, na mestih, kjer opravlja svoje obveznosti (v trgovini, na banki itd.), na delovnem mestu (službena potovanja), v izobraževalnih ustanovah (praksa, študijske izmenjave), na mestih, kjer potekajo njegove prostočasne aktivnosti (vrt, muzej, gledališče, na dopustu).

V primeru, da hendikepirani ni zmožen sam posredovati navodil asistentu, to v njegovem imenu opravlja zakoniti zastopnik-ica. Osebni asistent se zaveže, da bo spoštoval principe neodvisnega življenja, kar pomeni, da ni skrbnik ali zagovornik hendikepiranega. Slednji si sama izbere ustreznega osebnega asistenta in ga tudi sam pouči o delu in veščinah. Pri izvajanju osebne asistence mora uporabnik imeti nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje.

Samo z upoštevanjem teh pravil je mogoče organizirati osebno asistenco na način, ki zagotavlja uporabniku ali uporabnici teh storitev kar največjo avtonomijo odločanja in omogoča možnost izbire – predvsem kdo, kje, kako in kdaj mu/ji bo pomagal. Preprosto povedano: »osebna asistenca« pomeni, da je uporabnik neformalni delodajalec.

Osebna asistenca hendikepiranemu omogoča svobodo in izhod iz položaja oskrbovanca. Je predpogoj, da se hendikepirani samodeterminira (sam se lahko odloča o tem, kje in kako bo živel, kaj bo v življenju počel in katere vloge bo v življenju imel, ali bo živel po lastnih predstavah in izkoristil vse svoje potenciale) in živi neodvisno življenje. Osebna asistenca je v prvi vrsti namenjena aktivnemu vključevanju uporabnika v skupnost in njegovemu sodelovanju ter prispevanju skupnosti preko izobraževanja, zaposlovanja, dela in političnega udejstvovanja.

Osebna asistenca je namenjena predvsem temu, da z njo uporabnik pridobi neodvisnost znotraj družine. Družinski člani so v veliki meri tisti, ki hendikepiranemu največ pomagajo in od katerih je mnogokrat tudi odvisen. To privede do najrazličnejših problemov v njihovih odnosih, hendikepirani pa ne more prevzeti enakovredne in pogosto tudi ne enakopravne vloge v družini ter pri razdelitvi dela v gospodinjstvu. Uporabniki po vsem svetu poudarjajo, da jim osebna asistenca daje bistveno več dostojanstva in svobode, kot bi ju imeli, če bi bili odvisni samo od pomoči staršev, partnerja/partnerke in drugih sorodnikov; prav tako omogoča spreminjanje položaja hendikepiranega v družbi – iz položaja pasivnega prejemnika pomoči v aktivnega oblikovalca lastnega življenja.

Posameznik ni upravičen do storitve osebne asistence zaradi »telesne okvare« ali bolezni, temveč zaradi dejstva, da ima zaradi svojega hendikepa v primerjavi s sodržavljani neenake možnosti. Storitev in pravice, ki jih zagotavlja država skozi Zakon o osebni asistenci, morajo biti sredstvo za izenačevanje možnosti.

Storitve, ki niso osebna asistenca

Storitve, ki temeljijo na skrbi (oskrba, nega) se navezujejo na nekoga, ki ne more poskrbeti zase. Pri tem oskrbovanec nima vpliva na storitve, ki se izvajajo zanj. Skrbnik odloča o tem, kaj in na kakšen način je potrebno nekaj narediti ter kaj oskrbovanec potrebuje. V skrbstvenih storitvah pogosto obstaja seznam opravil in obrazcev, kjer se beležijo opravila.

Med osebno asistenco in drugimi storitvami, kot so družinski pomočnik, pomoč družini za dom, pomoč na domu, socialni servis, je pomembna konceptualna razlika, ki se odraža v:

  • načinu razmišljanja ali filozofiji o pravicah človeka,
  • obsegu storitev,
  • upravičencih do storitev.

Vsaka pomoč ni osebna asistenca. Kadar uporabnik nima izbire glede tega, kdo mu bo nudil pomoč oziroma kdo bo njegov asistent, to ni osebna asistenca.

Ker se društvu YHD zavedamo, da je delo osebnega asistenta zelo specifično in temelji na dobrih medsebojnih odnosih med uporabnikom in asistentom, imajo naši osebni asistenti možnost brezplačne udeležbe na superviziji. Supervizija je proces, kjer se posameznik uči prek refleksije lastnih izkušenj pri delu. Gre za metodo spodbujanja profesionalnega in osebnega razvoja zaposlenih, še posebej na delovnih mestih, na katerih imajo posamezniki veliko opravka z ljudmi. V sodelovanju s supervizorjem se asistent uči iz svojih izkušenj in sam išče rešitve težav, s katerimi se srečuje pri delu. Išče uspešne načine soočanja s stresom. Uzavesti položaj uporabnika in odnos z uporabnikom iz različnih perspektiv ter prepoznava svoje misli in občutja. Vzporedni cilji supervizijskih procesov so tudi pozitivno samovrednotenje in samopodoba, zmanjšanje izgorevanja ter boljši medsebojni odnosi.

Naročite se na naše e-novice in bodite na tekočem.

S prijavo na naše e-novice potrjujete, da soglašate s pravilnikom o varovanju osebnih podatkov!