TERMINOLOGIJA

Poimenujemo se hendikepirani ali ovirani. Besedi invalid pa se izogibamo, ker ne pristajamo na to, da smo nezmožni in nemočni. Marsikaj zmoremo in to želimo povedati in pokazati tudi vsem, ki nas sprejmejo medse. Lahko nas poimenujete tudi kot osebo, ki ne vidi ali slabše vidi, osebo, ki ne sliši ali slabše sliši, osebo, ki uporablja voziček, osebo, ki težje razume in podobno. Predvsem pa je vsak izmed nas v prvi vrsti človek z imenom in priimkom, kar ga v življenju zaznamuje. Pri posamezniku se vedno pozanimamo, kako ga najbolj ustrezno poimenujemo.

Invalid je latinskega izvora in izhaja iz besede »invalidus«, kar pomeni nemočen. Slovar slovenskega knjižnega jezika kot invalid opredeljuje tistega, ki je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali delno sposoben za delo. Beseda invalid v prevodu pomeni tudi nezmožen, neveljaven, nesposoben … Raba besede invalid za človeka, ki ima gibalne, senzorne ali intelektualne ovire, se je zelo skladala s koncepti v preteklosti – ljudi s takšno »nalepko« so namreč zapirali v posebne zavode. Tam so se učili in usposabljali za določena dela in poklice. Zavodi so invalidom nudili navidezno varnost, niso pa imeli možnosti soočiti se z izzivi in ovirami resničnega življenja.

Medicinski model ljudi s telesnimi napakami deli po diagnozah in jim nalepi določeno stopnjo nesposobnosti. Medicinski model predvideva, da so največkrat nezmožni za samostojno življenje in odločati sami o sebih, zato potrebujejo skrb. Osebo z oviranostjo se izpostavi kot problem, medtem ko se družba ne čuti odgovorne za odstranitev ovir (v okolju in družbi) in spremembe, ki bi takšnim posameznikom lahko olajšale življenje. Problematična je oseba sama, zato je prepuščena strokovnjakom (medicinskim, pedagoškim itd.), ki v njenem imenu odločajo in zanjo skrbijo. Osebo poskušajo »normalizirati«, kar pomeni popravljati, pozdraviti, spreminjati ali pa vsaj kompenzirati njene primanjkljaje s posebnimi ugodnostmi. Strokovnjaki običajno nimajo podobne lastne izkušnje in odločajo, kakšno skrb oseba potrebuje, kam naj se vključi v izobraževanje, kje naj živi itd. Oseba ima pogosto občutek, da je sama kriva za to, da je drugačna.

Socialni model govori, da oseba zaradi telesnih, senzornih ali mentalnih zmanjšanih zmožnostih ni manj človeško bitje, kar pomeni, da čuti tako kot vsi ostali. Zaradi strahu, ignorance in predsodkov drugih ter njihovega neprimernega odziva in vedenja ter arhitektonskih ovir je njeno življenje bistveno težje, kot bi lahko bilo. Drugačnost osebe je samo v tem, da ima del njenega telesa ali kognitivnih sposobnosti omejeno funkcioniranje. Za razliko od medicinskega modela, ki poskuša spreminjati (normalizirati) osebo, je potrebno ozaveščati širšo javnost, da bo ozavestila in zmanjšala svoje predsodke, da bo zmožna sprejemati drugačnost in da bo odpravila arhitekturne in komunikacijske ovire.

Hendikep je socialni status, ki se ga pripiše vsakomur, ki v nekem trenutku ali v določeni družbi izpade iz obstoječih definicij in sprejetih norm.

Samostojno življenje pomeni, da oseba lahko živi in odloča sama ter vse aktivnosti opravi brez pomoči druge osebe.

Neodvisno življenje pomeni, da se oseba kljub temu, da ima zmanjšano zmožnost, kot je na primer da ne vidi ali slabše vidi, ne sliši ali slabše sliši, se težje ali se ne more premikati, ima težave s koordinacijo, težje razume, lahko sama odloči, kje bo živela, katere aktivnosti bo opravila in kdo ji bo pri tem pomagal. Za svoje odločitve prevzema odgovornost. Aktivnosti izvede tako, da spremeni način njihove izvedbe, uporablja pripomočke, ali pa ji nekdo pomaga.

Hendikepirani ne more biti samostojen, lahko pa s pomočjo osebne asistence živi neodvisno življenje.

Jezik, ki ga uporabljamo, odraža, ali probleme vidimo v osebi ali pa v nedostopnem okolju.

Kadar probleme vidimo v otroku, govorimo, česa vse ne zmore. Na primer: ne more se gibati po razredu, ne more se varno igrati, s pripomočki hodi počasi, ne more komunicirati z ostalimi, potrebuje zdravljenje, težko ga je učiti, ne more delati tako hitro kot ostali, med poukom obiskuje terapije, nima zagotovljene nege, ne more hoditi, priklenjen je na voziček, ne more pisati, ne more sodelovati pri športnih aktivnostih, ne more uporabljati učnih pripomočkov, potrebuje skrb in nižje zahteve učitelja. Kadar razmišljamo tako, problemov ne bomo rešili, ker osebe ni možno spreminjati.

Če izzive vidimo v nedostopnosti šol, jih identificiramo kot pomanjkljivo znanje o prilagojeni opremi in pripomočkih, neprimernih učnih ciljih in metodah, pomanjkljivem učiteljevem znanju o prilagajanju učnih vsebin, metod, aktivnosti … Urniki terapij sovpadajo z urnikom pouka, učitelji imajo nizka pričakovanja in so vzvišeni, stavbe so brez dvigal in klančin, pripomočke za hojo okolje sprejema z odporom, učence izolirajo z razvrstitvijo v ločene skupine, sanitarije so neprimerne (neprilagojene), enako je s prostori za nego – vselej je izgovor pomanjkanje sredstev. Z vsemi naštetimi izzivi se je možno soočiti in jih tudi odpraviti. Torej so vse ovire v okolju in ne v otroku.

Naročite se na naše e-novice in bodite na tekočem.

S prijavo na naše e-novice potrjujete, da soglašate s pravilnikom o varovanju osebnih podatkov!